Razlog, zakaj je hladilna zmogljivost, potrebna za centralno klimatsko napravo v načinu popolnega svežega zraka, veliko večja od tiste v načinu 100 % recirkulacije, vključuje predvsem naslednje točke:
Razlika v temperaturi in vlažnosti: Način popolnega svežega zraka pomeni, da se klimatski sistem za uravnavanje notranjega okolja v celoti zanaša na svež zrak, doveden od zunaj. Ta svež zrak ima običajno znatno razliko v temperaturi in vlažnosti v primerjavi z zrakom v zaprtih prostorih. Zlasti poleti je lahko zunanji zrak zelo vroč in vlažen, kar zahteva, da klimatski sistem porabi več energije za hlajenje in razvlaževanje, da doseže udobno notranjo raven.
Povečana prostornina zraka: V načinu polnega svežega zraka se klimatska naprava ukvarja z zunanjim zrakom, ki ni bil temperaturno reguliran. Nasprotno pa je v načinu recirkulacije zrak že delno ohlajen in obdelan, zato je za nadaljnjo prilagoditev na želeno temperaturo potrebno manj energije.
Upoštevanje toplotne obremenitve: V načinu polnega svežega zraka toplotna obremenitev, ki jo mora upoštevati klimatski sistem, vključuje občutljivo in latentno toploto zunanjega zraka, medtem ko se način recirkulacije ukvarja predvsem s toplotno obremenitvijo, ki nastane v zaprtih prostorih. Dovod svežega zraka poveča skupno toplotno obremenitev, ki jo mora prenesti klimatska naprava.
Zahteve glede kakovosti zraka: V nekaterih aplikacijah, kot so bolnišnice, laboratoriji ali posebna industrijska okolja, je zaradi zahtev glede kakovosti zraka morda potrebna večja količina svežega zraka, kar neposredno poveča delovno obremenitev hladilnega sistema.
Na splošno način polnega svežega zraka zahteva, da klimatski sistem obdela več zraka z večjimi nihanji temperature in vlažnosti, kar povzroči znatno povečanje hladilne zmogljivosti. Da bi izpolnili standarde udobja in kakovosti zraka v teh pogojih, mora načrt sistema upoštevati večjo hladilno zmogljivost.
